V deželi luženih prest
Ob prihodu v Sterneck, kjer so bile nastanjene Nuša in obe Valentini, ki so opravljale prakso v bavarskem Schwindeggu, mi je bilo jasno, zakaj me je Valentina pozdravila z besedami: »Profesorica, tako smo čakale, da pridete«. Čakale so po tednu dni dela, da jih odpeljem v »svet«, v München, kjer smo si ogledale dom za ostarele, rezidenco za seniorje, kliniko in obiskale Generalni konzulat RS. Ko sem šoferja, ki me je peljal iz Schwindegga v Sterneck, spraševala, če je Sterneck vas, se je zarežal in pripomnil: »Joooo, dass konn man net sogen.« Očitno gre za večji kraj, sem pomislila. Ne, Sterneck je gostišče in kmetija čisto na samem, dijakinje so ga primerjale z Goričkim. Vse je super, ljudje prijazni, krasne sobe, le odrezane smo od sveta, so mi pripovedovale. Strežejo dunajske zrezke, krače in klobase – vse v XXL izvedbi in dnevno se spopadajo z XXL porcijami, ki so pri nas namenjena trem osebam. Bavarska ima marsikaj, kar velja pogledati in posnemati, ampak zame kulinarika ne spada v ti dve kategoriji. Razen mehkih, hrustljavih bavarskih luženih prest, s katerimi so mi postregli, ko sem prispela v senatorij v Schwindegg. Pekarne, kjer se v vitrinah bohotijo prepletene dobrote, so skoraj na vsakem koraku. Medtem ko pri nas preste sčasoma postanejo vedno trše (edina prava presta je trda kot kamen), so nemške preste mehke še naslednji dan.
Ni težko opaziti, da imajo Bavarci visok življenjski standard, ki se kaže na vsakem koraku – v avtomobilih, storitvah, načinu življenja, potovanjih, ki si jih lahko privoščijo. Bavarska je za sodobne nomade, ki po svetu iščejo delo in boljše življenje, še vedno obljubljena dežela. Ne glede na izkušnjo pandemije kopnijo takšne in drugačne meje in svet postaja globalna vas. Zato nas ni presenetilo, da smo na naših obiskih domov in klinike srečevali bivše dijake Srednje zdravstvene šole Murska Sobota.
Obiskali smo Generalni konzulat RS v Münchnu, kjer nas je sprejela generalna konzulka ga. Maša Šiftar, ki nam je predstavila vlogo slovenskega veleposlaništva v Berlinu ter naloge konzularnega predstavništva. Z gospo generalno konzulko smo se pogovarjali o življenju in zaposlovanju na Bavarskem. Izvedeli smo, da je za Slovence, ki se odselijo iz domovine Bavarska drugi najpogostejši cilj. Pogovarjali smo se o prednostih in slabostih zaposlovanja na Bavarskem. Največja težava je najti stanovanje, saj so cene najemnin povsem primerljive s cenami v Ljubljani. Za začetek si lahko poiščeš sobo v razširjeni stanovanjski skupnosti, nemško Wohngemwinschaften, ampak stanovanja brez službe skoraj ni mogoče najeti.
Dogovorjeni smo bili tudi za ogled doma za ostarele München-Neufriedenheim. Sprejela nas je ga. direktorica Raap, njena pomočnica in glavna kadrovnica. Takoj ob prihodu me je direktorica popravila, da niso dom za ostarele, temveč rezidenca za seniorje, kar mi je kmalu postalo jasno. V bistvu gre za varovana stanovanja za bogate starejše ljudi. Koncept njihove ustanove je, da stanovalci ohranijo enak standard in kvaliteto življenja, kot so ga imeli pred prihodom v rezidenco, hkrati pa želijo, da stanovalci razvijejo občutek skupnosti, ki se je v velikih mestih izgubil. Naša naslednja postaja je bila Augustinum Klinik München, kjer nas je sprejel vodja zdravstvene nege g. Puhovac, ki nam je razkazal bolnico in povedal, da iščejo zdravstveni kader. Privabljajo tako zdravnike kot zdravstvene delavce in jim ponujajo: takojšnjo zaposlitev. Če bodo naši zdravstveni delavci odšli, le kdo bo skrbel za slovenske bolnike, sem ga vprašala, pa ni imel odgovora. Ker se prebivalstvo v Evropi stara, bo potrebnega vse več negovalnega osebja. Najbolj aktivne države kot je Nemčija zato iščejo sestre zase, za svoje bolne in obnemogle v tujini in jih aktivno vabijo k sebi. Ampak saj vemo, da ni vse v denarju in da tujina ni obljubljena dežela.
Ob zaključku projekta Erasmus+ bi se rada zahvalila Erasmus dvojici na Srednji zdravstveni šoli Murska Sobota – profesorici Renati Rožanc in profesorici Miri Vaupotič, ki sta si vse skupaj tudi tokrat kot že prejšnja leta zamislili, sestavili in vodili. Slednja je že pred več kot dvema desetletjema vzpostavila profesionalne stike in sodelovanje z Augustinum ustanovami v Nemčiji in s tem mnogimi dijakom omogočila opravljanje delovne praske v tujini.
mag. Sonja Slana
