Irska me vedno očara.
Ponovno obiskati deželo, katere pokrajina in ljudje so ti že zdavnaj prirasli k srcu, ni težko. Še posebej, če sodeluješ kot učitelj v Erasmus projektu – spoznavaš nove ljudi, pogovarjaš se pozno v noč, obiskuješ domove za ostarele in naše dijake, ki tam opravljajo prakso ter odkrivaš prelepo irsko podeželje. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila naši koordinatorki za Erasmus projekt profesorici Renati Rožanc, ki se je neutrudno prebijala čez goro papirjev in nam s tem omogočila nepozabne izkušnje, dogodivščine in nova znanja.
Že med pripravami na potovanje mi je pozornost zbudilo ime Sligo, v irski gelščini Sligeach. Simpatični Sligo – mesto školjk je ime dobilo po bogatem ulovu školjk na obali. Sligo med drugim živi v veliki meri na račun slave pesnika in dramatika Williama Butlerja Yeatsa. V Sligu te družina W.B. Yeatsa spremlja na vsakem koraku. Tudi moja »host mama« Catherine je povezana s pesnikom in s ponosom pove, da je bil njen dedek Yeatsov šofer. Se je pa treba paziti, da se ne zaljubimo v Sligo. Yeats je namreč grofijo poimenoval deželo želja srca. Tako ni čudno, da stoji v središču mesta Yeatsova spominska hiša, ki jo upravlja družba, ustanovljena posebej za ohranjanje spomina na prvega irskega dobitnika Nobelove nagrade za književnosti. Yeatsov grob je na majhnem pokopališču v Drumcliffu, severno od Sliga. Na preprostem nagrobniku je pesnikov lastni epitaf: »Hladno poglej / na življenje, na smrt. / Konjenik, naprej!«
Pred odhodom na Irsko sem imela dve želji, in sicer splezati na znamenito mizasto goro Belbulben (Binn Ghulbain, 526m) in naštudirati figure ljudskih plesov na keltski veselici. Slednja je bila neuresničljiva zaradi strogih covid-19 restrikcij, ki med drugim prepoveduje plesanje. Dolgo časa sem se spogledovala z Benbulbenom in upala, da bo prenehalo deževati in res je prenehalo in megle, ki so sicer rinile v sleherno poro, so se povsem razblinile. Priti do vznožja gore je pomenilo, da nas nekdo mora zapeljati v smeri zahodne obale po »Poti divjega Atlantika«. In ponudil se je Patrick, da nas zapelje do vznožje gore. Patrick naj bi slikal nagubano čelo gore v pravi svetlobi ob vznožju gore, medtem ko bi mi zavzeli goro in nabirali fotografije. Ko smo se pripeljali na vznožje gore, pristopa na goro nismo našli. Povsod so namreč ograjene privatne posesti z ovčkami in kravami, pa tudi sicer je gora kot nekakšen ogromen štor: sprva se zmerno vzpenjajo travniki, nad njimi je navpičen teren z namočeno zemljo in zgoraj neskončna ploščad. Patrick se ni vdal in naposled le našel pristop na goro pri Luke’s Bridge. In smo se odpravili zavzeti goro, pridružil se nam je še Joe iz Dublina, ki nam je na poti recitiral poezijo W.B. Yeatsa. Kmalu smo srečali blatne in do riti mokre pohodnike, ki so bentili čez irske hribe, da je vse le močvirje, kjer grozijo živo blato in zemeljski plazovi in kjer te rešijo zgolj potke ovc, ki edine poznajo teren. Niso nas odvrnili od naše namere, še bolj odločeni smo bili, da se želimo tudi mi pogrezniti v čmokudro. Blatni in malce mokri smo zavzeli goro, nepopisljivo veseli in bili nagrajeni s čudovitim razgledom na morje. Kar smejalo se nam je, ko smo se spuščali preko mokrih trav do izhodišča.
Ko že misliš, da si navajen irskih posebnosti, me vedno znova znejevolji nestanovitno vreme, ki vztraja v nedogled in še ena posebnost v mnogih angleško govorečih državah – dve pipi za toplo in hladno vodo! Vroča, mrzla, vroča, mrzla … Kako se torej umivam? Izumim tehniko mešanja vode v dlani ali pa si s pomočjo obeh pip v lijaku pripravim vodo ravno prav toplo in se umivam tako, da zajemam vodo iz lijaka in se čudim, kako je mogoče, da se tudi Irci tako vztrajno upirajo napredku. Ampak iznajdljivi ljudje so rešili problem dveh pip in ustvarili enoročno mešalno pipo iz plastične steklenice.
Kar me pa zagotovo ne znejevolji in me vedno prevzame so prijazni in odprti Irci. Prav vsak je pripravljen pomagati izgubljenemu tujcu z informacijami in nasmehom in le redko naletiš na kak mrk obraz in nejevoljen odnos.
»Slán go fóill: Farewell for now«, do naslednjega snidenja, prelepa Irska!
mag. Sonja Slana
